Pukštajn

Koroška

Zgodovina gradu in gospostva Pukštajn (nem. Puchenstein) v vasici Bukovje pri Dravogradu sega v zgodnje dvanajsto stoletje. Posest, na kateri stoji dvorec, je bila med letoma 1122 do 1269 v lasti Spanheimov. Ob južnem bregu Drave, v bližini sedanje slovensko-avstrijske meje, pa je na vzpetini nad reko že najpozneje v zgodnjem 13. stoletju stal grad Andeških-Meranskih, pozneje v lasti oglejskega patriarhata. Po letu 1335 so nekdanje posesti koroških vojvod pridobili Habsburžani. V 16. in 17. stoletju so imeli gospostvo najdlje v lasti Gaisrucki. Srednjeveški grad, ki se je v ruševinah ohranil do danes, pa je ostal sedež gospostva do uničujočega požara leta 1706, ko so ga dokončno opustili. Danes je ostal le še del južne stene, severne stene, del stražarske hiše, deli obokane kleti in jugovzhodni vogal. Njegovo funkcijo je prevzel dvorec v dolini, neposredno pod ruševinami starega gradu. Zadnje veliko poglavje v zgodovini Pukštajna je zapisala plemiška rodbina Kometrov, ki so tod gospodovali od leta 1817 pa vse do smrti zadnjega moškega člana družine in bankrota njegove dedinje. Izhajali so iz nižjega stanu in potrditev položaja državnih baronov je leta 1848 uspelo izposlovati šele Hansovemu očetu Janezu Krstniku Kometru (1803–1880), in sicer z izvajanjem svojega rodu iz v resnici že izumrle avstrijske plemiške rodbine baronov Kometer zu Trübein. Janez Krstnik je potrditev naziva dosegel tudi s pomočjo ponarejenih dokumentov, s katerimi je prikril skromno poreklo svojih prednikov.

Gospostvo Pukštajn se je razprostiralo na obeh bregovih Drave in je po letu 811 sodilo k salzburški nadškofiji (severno od Drave), kot tudi oglejski patriarhiji (južno od Drave). Na tem ozemlju sta bili dve pomembni središči in sicer Slovenj Gradec in Dravograd; kot kraj, kjer je imel Puhenštajn svoje podložnike, pa se sprva omenja vas Bukovje (oz. Bukovska vas) vas nato pa še Lepa vas, Šentilj pod Turjakom in Radlje. Najprej je na desnem bregu Drave stal grad in bil znan kot Sekožen (poimenovanje iz leta 1187).

V historicističnem slogu prenovljen dvorec, ki je nastal neposredno pod ruševinami starega gradu ima tloris oblike črke L, pri katerem izstopa portal umaknjen na skrajno levo stran. Je dvonadstropen, s talnim zidcem (groba rustika) in podstrešnimi prostori. Osrednja fasada je štiriosna, zaporedje oken pa se uniformirano nadaljuje po vseh fasadah dvorca. V pritličju so okna preprosta pravokotna, v osrednjem delu (reprezentančnem nadstropju) so okna okrašena s stopničato profilacijo, v tretjem nadstropju preprosta, majhna in skoraj kvadratna, na strehi pa je deset izstopajočih oken s strešico. Dvorec ima dva vhoda, enega v četrti osi in enega v šesti osi glavne fasade. Oba vhoda sta pokrita s strešico. Dvorec ima tri polkrožne stolpiče, enega monumentalnega desno od iztepajočega portala, v drugi osi in dva s konzolnim pomolom na vzhodni fasadi. Streha stolpiča, ki zavzema celotno višino dvorca, je lijakasta, na drugih dveh stolpičih pa stožčasta. Na zahodni fasadi je med stolpičema tudi balkon na štirih stopničastih nosilcih, s kamnito ograjo in streho.

Najpomembnejši del prenove je potekal v času, ko je na posesti gospodoval Hans Kometer (od 1880 do 1925). Glavnina njegove bogate zbirke umetnin in starin je bila predstavljena v veliki »viteški« dvorani v nadstropju, obloženi z lesenim opažem v neogotskem slogu. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je imel dvorec neorokokojsko pohištveno opremo, kot tudi moderno meščansko opremljeno jedilnico.  Po letnici nad glavnim vhodom v dvorano moramo sklepati, da so jo dokončno preuredili leta 1914. To potrjuje, da je bila ambiciozna prenova Pukštajna dolgotrajen proces, ki se je nadaljeval malone vse do baronove smrti in ostal nedokončan, saj sta bili po Steletovih opažanjih še leta 1932 zadnji dve sobi v vzhodnem traktu še v delu. Po smrti Hansa Kometra leta 1925 je njegova posest prešla v last Melite Kometer, njegove nečakinje, ki se je z možem Eduardom Feldmannom kmalu po novici o dedovanju preselila iz New Yorka v Bukovje. Leta 1928 se je Frence Stele kot spomeniški referent prvič uradno pozanimal o zbirki umetnin na dvorcu, ki je bila, po odgovoru Feldmanovih sodeč, takrat še v celoti ohranjena. V nekaj letih sta zakonca zabredla v finančne težave in ker sta postala kreditno nezmožna, sta leta 1931 razglasila bankrot. Pred dražbo leta 1932 so stanovanjsko opremo, umetniška dela in drobni inventar ponujali tudi preko časopisnih oglasov. Licitacija je potekala med 8. in 17. avgustom. Z željo, da bi boljše kose zbirke umetnin in starega orožja pridobil za Narodni muzej, je v položaj na Pukštajnu posegel tudi njegov ravnatelj Josip Mal. Malu je uspel odkupiti številne umetnine, umetno-obrtne izdelke in pohištva, leta 1935, pa je po dolgi pravni bitki brezplačno pridobil tudi celotno zbirko orožja. Preostali del zbirke se je po dražbi razgubil med neznane kupce (kot navaja Stele, naj bi veliko odnesli avstrijski zasebniki). Posamezne predmete in grajsko pohištvo so prodajali vse do  konca decembra 1938, ko je stečajni upravitelj Vrečko razpisal še zadnji dražbeni oklic za tri umetniške slike in starinsko srebrno posodje, postopki poravnave pa so se vlekli še vsaj do leta 1943. Narodni muzej Slovenije torej hrani zbirko orožja in bronast križ iz 11. do 13. stoletja. V lasti Narodnega muzeja je tudi nekaj predmetov, ki so sedaj razstavljeni v dvorcu Bukovje: rezljana skrinjica iz 1. polovice 19. stoletja, mizica iz 18.stoletja, verižni oklep iz poznega 15. stoletja in pet vrčkov za pivo iz zgodnjega 17. stoletja. Narodni muzej je na dražbi kupil tudi Triptih družine Knillenberg iz okoli leta 1511, delo delavnice Maxa Reichlicha, ki je danes v Narodni galeriji. Fotografije nekaterih umetnin, ki jih je pred dražbo posnel dr. France Stele, hrani INDOK center pri Ministrstvu za kulturo, delno pa so dostopne na spletni strani e-heritage.

Namembnost


Grad je imel do leta 1932 rezidenčno funkcijo in bil sedež podjetja. Po dražbi leta 1932 je prešel v last zagrebške zavarovalnice nato pa ga je kupila družina Veržun. Po koncu druge svetovne vojne je služil kot vojašnica JNA in Slovenske vojske, leta 2010 pa je prešel v last Občine Dravograd in upravljanje JZ Dravit Dravograd. Takrat je bil izdelan konzervatorski načrt obnove dvorca, ki za vso srednjo etažo dvorca predvideval ureditev v prestižnem stilu z baročno opremo. V dvorcu so ob zadnji prenovi umestili tudi repliko originalnega lesenega izrezljanega stropa nad stopniščem in v dvorani za prireditve, ki pa je sedaj repliciran v obliki štukature. Občina je prazna prostore opremila in v njih uredila izobraževalno kulturno središče z dvorano in tremi urejenimi saloni v slogu empirja, baročnem in neobaročnem slogu. Certificirani kosi opreme so pridobljeni preko starinarnic, sobe za goste pa so opremljene tudi z meščanskim pohištvom iz 19. stoletja, ki je v last dvorca prešlo prek nakupov iz zasebnih zbirk.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Vojašnica

Današnja namembnost

  • Protokolarni objekt
  • Razstavišče
  • Poročna dvorana
  • Prireditveni prostor
  • Hostel

Izpostavljeno


romanika, gotika, renesansa, barok, historizem
dvorec, grad, ruševina, slavnostna dvorana, nižinski grad, višinski grad

Zgodovina gradu in gospostva Pukštajn (nem. Puchenstein) v vasici Bukovje pri Dravogradu sega v zgodnje dvanajsto stoletje. Posest, na kateri stoji dvorec, je bila med letoma 1122 do 1269 v lasti Spanheimov. Ob južnem bregu Drave, v bližini sedanje slovensko-avstrijske meje, pa je na vzpetini nad reko že najpozneje v zgodnjem 13. stoletju stal grad Andeških-Meranskih, pozneje v lasti oglejskega patriarhata. Po letu 1335 so nekdanje posesti koroških vojvod pridobili Habsburžani. V 16. in 17. stoletju so imeli gospostvo najdlje v lasti Gaisrucki. Srednjeveški grad, ki se je v ruševinah ohranil do danes, pa je ostal sedež gospostva do uničujočega požara leta 1706, ko so ga dokončno opustili. Danes je ostal le še del južne stene, severne stene, del stražarske hiše, deli obokane kleti in jugovzhodni vogal. Njegovo funkcijo je prevzel dvorec v dolini, neposredno pod ruševinami starega gradu. Zadnje veliko poglavje v zgodovini Pukštajna je zapisala plemiška rodbina Kometrov, ki so tod gospodovali od leta 1817 pa vse do smrti zadnjega moškega člana družine in bankrota njegove dedinje. Izhajali so iz nižjega stanu in potrditev položaja državnih baronov je leta 1848 uspelo izposlovati šele Hansovemu očetu Janezu Krstniku Kometru (1803–1880), in sicer z izvajanjem svojega rodu iz v resnici že izumrle avstrijske plemiške rodbine baronov Kometer zu Trübein. Janez Krstnik je potrditev naziva dosegel tudi s pomočjo ponarejenih dokumentov, s katerimi je prikril skromno poreklo svojih prednikov.

Gospostvo Pukštajn se je razprostiralo na obeh bregovih Drave in je po letu 811 sodilo k salzburški nadškofiji (severno od Drave), kot tudi oglejski patriarhiji (južno od Drave). Na tem ozemlju sta bili dve pomembni središči in sicer Slovenj Gradec in Dravograd; kot kraj, kjer je imel Puhenštajn svoje podložnike, pa se sprva omenja vas Bukovje (oz. Bukovska vas) vas nato pa še Lepa vas, Šentilj pod Turjakom in Radlje. Najprej je na desnem bregu Drave stal grad in bil znan kot Sekožen (poimenovanje iz leta 1187).

V historicističnem slogu prenovljen dvorec, ki je nastal neposredno pod ruševinami starega gradu ima tloris oblike črke L, pri katerem izstopa portal umaknjen na skrajno levo stran. Je dvonadstropen, s talnim zidcem (groba rustika) in podstrešnimi prostori. Osrednja fasada je štiriosna, zaporedje oken pa se uniformirano nadaljuje po vseh fasadah dvorca. V pritličju so okna preprosta pravokotna, v osrednjem delu (reprezentančnem nadstropju) so okna okrašena s stopničato profilacijo, v tretjem nadstropju preprosta, majhna in skoraj kvadratna, na strehi pa je deset izstopajočih oken s strešico. Dvorec ima dva vhoda, enega v četrti osi in enega v šesti osi glavne fasade. Oba vhoda sta pokrita s strešico. Dvorec ima tri polkrožne stolpiče, enega monumentalnega desno od iztepajočega portala, v drugi osi in dva s konzolnim pomolom na vzhodni fasadi. Streha stolpiča, ki zavzema celotno višino dvorca, je lijakasta, na drugih dveh stolpičih pa stožčasta. Na zahodni fasadi je med stolpičema tudi balkon na štirih stopničastih nosilcih, s kamnito ograjo in streho.

Najpomembnejši del prenove je potekal v času, ko je na posesti gospodoval Hans Kometer (od 1880 do 1925). Glavnina njegove bogate zbirke umetnin in starin je bila predstavljena v veliki »viteški« dvorani v nadstropju, obloženi z lesenim opažem v neogotskem slogu. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je imel dvorec neorokokojsko pohištveno opremo, kot tudi moderno meščansko opremljeno jedilnico.  Po letnici nad glavnim vhodom v dvorano moramo sklepati, da so jo dokončno preuredili leta 1914. To potrjuje, da je bila ambiciozna prenova Pukštajna dolgotrajen proces, ki se je nadaljeval malone vse do baronove smrti in ostal nedokončan, saj sta bili po Steletovih opažanjih še leta 1932 zadnji dve sobi v vzhodnem traktu še v delu. Po smrti Hansa Kometra leta 1925 je njegova posest prešla v last Melite Kometer, njegove nečakinje, ki se je z možem Eduardom Feldmannom kmalu po novici o dedovanju preselila iz New Yorka v Bukovje. Leta 1928 se je Frence Stele kot spomeniški referent prvič uradno pozanimal o zbirki umetnin na dvorcu, ki je bila, po odgovoru Feldmanovih sodeč, takrat še v celoti ohranjena. V nekaj letih sta zakonca zabredla v finančne težave in ker sta postala kreditno nezmožna, sta leta 1931 razglasila bankrot. Pred dražbo leta 1932 so stanovanjsko opremo, umetniška dela in drobni inventar ponujali tudi preko časopisnih oglasov. Licitacija je potekala med 8. in 17. avgustom. Z željo, da bi boljše kose zbirke umetnin in starega orožja pridobil za Narodni muzej, je v položaj na Pukštajnu posegel tudi njegov ravnatelj Josip Mal. Malu je uspel odkupiti številne umetnine, umetno-obrtne izdelke in pohištva, leta 1935, pa je po dolgi pravni bitki brezplačno pridobil tudi celotno zbirko orožja. Preostali del zbirke se je po dražbi razgubil med neznane kupce (kot navaja Stele, naj bi veliko odnesli avstrijski zasebniki). Posamezne predmete in grajsko pohištvo so prodajali vse do  konca decembra 1938, ko je stečajni upravitelj Vrečko razpisal še zadnji dražbeni oklic za tri umetniške slike in starinsko srebrno posodje, postopki poravnave pa so se vlekli še vsaj do leta 1943. Narodni muzej Slovenije torej hrani zbirko orožja in bronast križ iz 11. do 13. stoletja. V lasti Narodnega muzeja je tudi nekaj predmetov, ki so sedaj razstavljeni v dvorcu Bukovje: rezljana skrinjica iz 1. polovice 19. stoletja, mizica iz 18.stoletja, verižni oklep iz poznega 15. stoletja in pet vrčkov za pivo iz zgodnjega 17. stoletja. Narodni muzej je na dražbi kupil tudi Triptih družine Knillenberg iz okoli leta 1511, delo delavnice Maxa Reichlicha, ki je danes v Narodni galeriji. Fotografije nekaterih umetnin, ki jih je pred dražbo posnel dr. France Stele, hrani INDOK center pri Ministrstvu za kulturo, delno pa so dostopne na spletni strani e-heritage.

Namembnost

Grad je imel do leta 1932 rezidenčno funkcijo in bil sedež podjetja. Po dražbi leta 1932 je prešel v last zagrebške zavarovalnice nato pa ga je kupila družina Veržun. Po koncu druge svetovne vojne je služil kot vojašnica JNA in Slovenske vojske, leta 2010 pa je prešel v last Občine Dravograd in upravljanje JZ Dravit Dravograd. Takrat je bil izdelan konzervatorski načrt obnove dvorca, ki za vso srednjo etažo dvorca predvideval ureditev v prestižnem stilu z baročno opremo. V dvorcu so ob zadnji prenovi umestili tudi repliko originalnega lesenega izrezljanega stropa nad stopniščem in v dvorani za prireditve, ki pa je sedaj repliciran v obliki štukature. Občina je prazna prostore opremila in v njih uredila izobraževalno kulturno središče z dvorano in tremi urejenimi saloni v slogu empirja, baročnem in neobaročnem slogu. Certificirani kosi opreme so pridobljeni preko starinarnic, sobe za goste pa so opremljene tudi z meščanskim pohištvom iz 19. stoletja, ki je v last dvorca prešlo prek nakupov iz zasebnih zbirk.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Vojašnica

Današnja namembnost

  • Protokolarni objekt
  • Razstavišče
  • Poročna dvorana
  • Prireditveni prostor
  • Hostel

Lastniki

Henrik Pfannberg, od 1278

Manjhhard iz Enzelsdorfa pri Wildonu, do 1282

Off Emerberg Marenberški 1282–1290

Markvard Žlemberški 1290–1302

Ditrih Žlemberški 1302–1314

Ulrik Žovneški 1314–1361

Gospodje Aufensteini 1361–1368

Nikolaj Gall, 1368–1382

Nikolaj Gall II 1382– ?

Ivan Gall 1514– ?

Sigmund Gaisruck 1542–1593

Jurij Gašper Gaisruck 1593–1593

Hans Sigmund Gaisruck 1593–1593

Matija Amman, 1593–1621

Zofija Kempinsky 1622–1622

Hans M. pl. Saxengang, 1622–?

Jurij Sigmund Herberstein, 1637–1652

Franc Albert Herberstein, 1652–1666

Rodbina Khössler, 1681–1745

Jurij Kometer, 1817–1836

Janez Krstnik Kometer, 1836–1880

Hans Karel Kometer, 1880–1925

Emilija Melita Kometer (Feldmann), 1925–1932

Zagrebška zavarovalnica, 1932

Družina Veržun 1932–1945

JNA in Slovenska vojska 1945–2010

Občina Dravograd, JZ Dravit 2010–

Grad Pukštajn v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Dvorec z vzhoda

Dvorec z zahoda

Stropna štukatura v eni od sob

Stropna štukatura v eni od sob

Ena od sob

Grad Puhštajn, Bukovje, Slovenija

Literatura

INDOK Center ZVKDS, e-Heritage, https://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=7385.

ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, LXXXII, str. 1–11.

Kaja FLIS, Obuditev parka ob dvorcu Bukovje pri Dravogradu, Ljubljana 2012 (tipkopis diplomske naloge).

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana,1997.

Darko KNEZ, Od zore do mraka. Križi iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 2010.

Ivan KOMELJ, Grad kot spomeniškovarstveni problem v času med obema vojnama, Varstvo spomenikov, 25, 1983, str. 13–32.

Tomaž LAZAR, Gospostvo Pukštajn in rodbina Kometer: podjetniki, baroni, meceni, zbiralci starin, Kronika, 63/1, 2015, str. 41–64.

Matjaž GRAHORNIK, Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah, Maribor 2021 (tipkopis doktorske disertacije), str. 207–209.

Tomaž LAZAR, Baron Hans Kometer in njegova zbirka starin z dvorca Pukštajn, Kronika, 63/2, 2015, str. 293 –318.

Jože MLINARIČ,  Gospoščina Puhenštanj pri Dravogradu do okoli leta 1600, Kronika, 23/3, 1975, str. 153–160.

Miha PREINFALK, Igor SAPAČ, Gradovi na Slovenskem – med včeraj, danes in jutri, Kronika, 60, 2012, str. 369–373.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 4 :Med Solčavskim in Kobanskim, Ljubljana 1993.

Tina KOŠAK, Slikarske zbirke v slovenskih gradovih. Pogled skozi »Steletov objektiv«, Kronika, 60, 2012, str. 583–599.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji